Revus (2004) 2
1. Erwan Fouéré, Popotnica Revusu ob njegovem drugem izidu, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 7-8.
Celotno besedilo slovenskega prevoda in angleškega izvirnika: PDF 
___________________________________________________________________
2. Boštjan M. Zupančič, O razlagi sodnih precedensov in sodb ter posebej sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (prev. Dean Zagorac), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 9–27.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Sodba načeloma ni nekaj, kar je treba ali bi bilo sploh treba razlagati. Konkretna sodba inter partes mora razlagati abstraktno pravno normo. Vendar če bi bilo res, da so sodbe ESČP strogo omejene na učinek inter partes (kot je to zapisano v 46. členu Evropske konvencije), ne bi bilo potrebe po razlagi njihovega učinka erga omnes. Za ustavna sodišča in druga sodišča zadnje stopnje silogistično sklepanje (logična subsumpcija konkretnih dejstev pod abstraktno normo), ki so ga kontinentalni pravniki vajeni, se izkaže za skoraj popolnoma neuporabno. Sodniki teh instanc se morajo ukvarjati s subsumiranjem posamičnih dejstev pod najbolj splošno normo. Sodbe ESČP so dokaz za potrebo po zapolnitvi velikanske vrzeli med abstraktnim pomenom norme Konvencije in dejstvi konkretne zadeve. Ta prazni prostor je pred Sodiščem zijal pred pol stoletja, nato pa ga je to zapolnilo z vmesnimi plastmi prava lastnih judikatov. Prva vsebina Konvencije je zdaj v kazuistični judikaturi. To je tisto, kar potem povzroča potrebo po razlagi precedensov Sodišča, in ne abstraktne določbe Konvencije. Čeprav so precedensi ESČP za države podpisnice Konvencije zgolj de facto zavezujoči, pa bi načeloma prvostopenjska sodišča in vsa višje stopenjska sodišča morala uporabljati Konvencijo (tako kot jo razlaga ESČP). Moramo pa se zavedati, da gre za dolgotrajen asimilacijski proces, tudi zaradi jezikovnih in drugih kulturnih komunikacijskih ovir.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
3. Ciril Ribičič, Ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 29–43.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtor poudarja, da je ustavnopravno varstvo manjšinskih narodnih skupnosti v Sloveniji nesimetrično, saj uživajo najbolj celovito varstvo najmanj številne narodne skupnosti. Pri tem razčlenjuje razloge za razlikovanje med t. i. avtohtonimi narodnimi skupnostmi, zlasti italijansko in madžarsko in drugimi, novodobnimi oziroma tistimi, katerih nastajanje je spodbudila šele osamosvojitev Slovenije. Italijani in Madžari živijo v Sloveniji kot avtohtono prebivalstvo, ki na narodno mešanih območjih prebiva že dolga stoletja in jih zato ni mogoče imeti za priseljence. Poleg tega njihovo posebno ustavnopravno varstvo, ki ga je Slovenija ohranila tudi v veljavni ustavi, tako na individualni kot kolektivni ravni in je razčlenjeno in poglobljeno utemeljeno v številnih odločbah Ustavnega sodišča, pa ne pomeni, da se v samostojni Sloveniji italijanska in madžarska narodna skupnost ne srečujeta z resnimi težavami, ki ogrožajo ne le njihov razvoj, temveč tudi obstoj. Velik upad njunih predstavnikom, registriran s popisom v letu 2002 ter finančne in druge težave pri zagotavljanju delovanja njihovih institucij, so privedle celo do protestnega odstopa poslanca Roberta Battellija s funkcije predsednika matične parlamentarne komisije za narodne skupnosti. Posebno varstvo Romov je v Sloveniji novejšega datuma (od. 1989. leta) in je v zadnjih letih doživelo dograditev z izvolitvijo njihovih predstavnikov v občinske svete tistih občin, v katerih živijo kot avtohtono prebivalstvo. Njihovi problemi so zelo resni, standard njihovega prebivalstva pa pogosto pod minimalno ravnjo, ki jo lahko pričakujemo od relativno dobro razvite evropske države, kot je Slovenija. Na normativni ravni ni bila realizirana ustavna določba o posebnem (globalnem) zaščitnem zakonu. Na praktični ravni pa prihaja do izpadov nestrpnosti, konfliktov in pojavov agresivne odbojnosti večinskega prebivalstva do Romov. Nerazumevanje, predsodki in stereotipi, ki se vlečejo še iz časa II. svetovne vojne, se izražajo v zvezi z nemško govorečo manjšino v Sloveniji. Odprto poglavje so za zdaj novo nastajajoče narodne skupnosti prebivalcev, ki imajo korenine v drugih republikah nekdanje jugoslovanske federacije. Šele ko bo to poglavje napisano, bo zaokrožena narodna politika osamosvojene Slovenije. Njihov status velja poglobljeno analizirati in celovito urediti, na kar vse pogosteje opozarjajo domači raziskovalci in evropski forumi, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih in manjšinskih pravic.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
4. Andraž Teršek, Ameriška ustavnosodna praksa v zvezi z »dužinskimi« in »zakonskimi« vprašanji ter massachusettski primer Goodridge. Prokreacija in heteroseksualnost nista nujna elementa zakonske zveze, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 44–67.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtor v članku prikaže zgodovinski razvij odločanja Vrhovnega sodišča ZDA o vprašanjih, ki zadevajo družinsko življenje in sklepanje zakonskih zvez. Pri tem posebej izpostavi nosilne razloge odločitev tega sodišča v posameznih primerih in najzanimivejša ločena mnenja vrhovnih sodnikov. V zadevnih primerih je ameriško vrhovno sodišče središče postavilo XIV. amandma k ameriški ustavi oziroma pravico do zasebnosti in načelo dolžnega pravnega postopanja. V drugem delu avtor prikaže odločitvi Vrhovnega sodišča ameriške zvezne države Massachusetts v primeru Goodridge in neomajnost prepričanja večine štirih sodnikov tega sodišča, da mora zvezni zakonodajalec odpraviti obstoječo protiustavnost pravnega sistema in homoseksualnim partnerjem omogočiti sklepanje zakonskih zvez. Avtor posebej izpostavi tudi ločena mnenja posameznih sodnikov tega sodišča ter ustavnopravno razlikovanje med uporabo ustavnosodnega testa razumnosti in testa stroge ustavnosodne presoje. V zadnjem delu članka avtor analizira politične in sociološke posledice primera Goodridge z vidika ameriške družbe. Ob napovedi možnih alternativ odločanja Vrhovnega sodišča ZDA ob morebitnem soočenju tega sodišča z vprašanjem homoseksualnih življenjskih partnerstev oziroma homoseksualnih zakonskih zvez avtor posebej izpostavi problem ustavnopravne doktrine full faith and credit.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
5. Rok Lampe, Verske svoboščine in položaj verskih skupnosti v ustavnopravnem sistemu Združenih držav Amerike – problematika človekovih pravic, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 86–80.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Verske svoboščine (religious liberties, freedom of religion) so v ameriškem ustavnem pravu zajamčene v 1. amandmaju Listine pravic. Namen temeljnih ustavnih klavzul – ustanovitvene klavzule (na podlagi katere zakonodajalec ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanovitev verske skupnosti) in klavzule svobodnega izvrševanja (na podlagi katere zakonodajalec ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi omejeval svobodno izvrševanje veroizpovedi) je vzpostavitev t. i. wall of separation med državo in verskimi skupnostmi. Državna oblast bi se morala vzdržati preferiranja veroizpovedi pa tudi njenega zaviranja. Vzdržati bi se morala interpretiranja verskih vprašanj in medverskih nasprotovanj. V tej luči je najvišje sodno telo v ZDA – Vrhovno sodišče – glede obeh klavzul prvega amandmaja izoblikovalo določena načela, ki morajo biti upoštevana pri vprašanju, ali določeni akt državne oblasti krši posameznikove verske svoboščine.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
6. Jurij Žurej, Pravice manjšin in jezikovne pravice v medijih v Republiki Sloveniji in v tujini, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 81–93.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Tako v Sloveniji kot tudi v svetu obstaja obsežna zakonodaja, ki ureja vprašanja jezika in ki vpliva na obliko medijev ter ima vpliv tudi na življenja ljudi, ki pripadajo manjšinam. Jezik je bil in ostaja eden izmed najpomembnejših instrumentov za vzpostavljanje in ohranjanje države. V tem kontekstu so sprejete tudi določene zahteve, ki varujejo nacionalne manjšine. V članku avtor opisuje temelje varovanja manjšinskih in jezikovnih pravic v medijih v Republiki Sloveniji. Članek pa predstavlja tudi bolj zanimive rešitve v zakonodaji in praksi drugih držav. Tako izpostavlja vprašanje uradnega priznanja določenih jezikov, promocije uradnih/državnih jezikov, vprašanje jezikovnih kvot, zahtev po prevajanju promocije jezikov manjšin, posebne vloge javnih medijev, vprašanje licenciranja, meddržavne dimenzije in podobna vprašanja, ki se nanašajo na obravnavano problematiko.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
7. Marko Novak, Slovenska identiteta v primežu evropskega prava. Preliminarna vprašanja, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 95–115.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Prispevek se dotika vprašanj, povezanih s položajem slovenskega ustavnega sodstva v okviru Evropske unije. V tem okviru obravnava možna stikanja med nacionalnim ustavnim pravom in evropskim pravom, še posebej pa se dotika vprašanj, na katera bo moralo odgovoriti Ustavno sodišče, ko se bo znašlo v »primežu evropskega prava«. Temeljna misel prispevka je, da se bo delovanje Ustavnega sodišča vsekakor gibalo med dvema skrajnostma: na eni strani bo v območju omejene suverenosti priča pritisku evropskih institucij in predvsem Sodišča ES, ki delujejo v imenu načela enotnosti evropskega prava in ki praviloma ne bodo dovoljevali bistvenih nacionalnih odstopanj. V luči učinkovitosti delovanja evropskega prava bo morala biti presoja Ustavnega sodišča nujno zadržana. Toda po drugi strani pa bo prav Ustavno sodišče moralo – upajmo, da čim manjkrat oziroma le v izjemnih primerih – »skrbeti« za ohranjanje nacionalne ustavnopravne identitete s tem, da bo pazilo, da evropsko pravi ne bi prekoračilo pooblastila, ki smo ga državljani Slovenije predali Evropi s prenosom dela suverenosti: namreč varstva človekovih pravic, pravne države in demokratičnih vrednot (vsaj) v bistveno enakem obsegu, kot ga določa naša Ustava.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
8. Primož Vehar, Državni zbor po 1. maju – igralec ali zgolj statist na evropskem prizorišču?, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 116–130.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Državni zbor, ki v skladu z našo ustavno ureditvijo opravlja zakonodajno funkcijo in je nosilec zakonodajne oblasti ter splošni predstavniški organ, bo svojo sedanjo funkcijo po 1. maju 2004 (ko bo Slovenija vstopila v EU) ohranil tudi v delu prenesenih pristojnosti na institucije EU, saj posredno, prek vlade, lahko sodeluje v zakonodajnem postopku EU. Navedeno mu omogočajo ne samo marca lani razglašene ustavne spremembe, ki prinašajo novo razmerje med parlamentom in vladi, ampak predvsem iz teh sprememb izhajajoči zakon o sodelovanju med državnim zborom in vlado v EU zadevah, ki je trenutno v tretji obravnavi. Primerjalna ustavna ureditev nam kaže, da imajo podobne rešitve tudi ustave Nemčije, Francije, Avstrije, Švedske, Finske in Madžarske, ki prav tako na ustavni ravni rešujejo razmerje parlament – vlada glede EU zadev.
Postopek spreminjanja slovenske ustave je potekal vzporedno z reformo EU, katere ključna naloga je bila dati večjo vlogo nacionalnim parlamentom v postopku sprejemanja odločitev. Kakšna bo vloga državnega zbora po 1. maju je odvisno predvsem od njega samega ter načina in kvalitete sodelovanja z vladi pri oblikovanju skupnih slovenskih stališč v zakonodajnem postopku EU.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
9. Katja Plauštajner, Načelo primarnosti evropskega prava v luči ustavnosti ter Sodišče ES kot »zakoniti sodnik«. Povzetek odločbe Zveznega Ustavnega sodišča Republike Nemčije v zadevi Kloppenburg – BVerfGE 75, 233, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 131–127.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Prispevek obravnava kršitev pravice do zakonitega sodnika po nemški ustavi, ki je bila kršena s tem, ko nacionalno sodišče ni upoštevalo odločitve Sodišča ES v postopku o predhodnem vprašanju. Nemško ustavno sodišče obširno osvetljuje tudi vsebino odločbe Sodišča ES o predhodnem vprašanju, tj. načelo primarnosti evropskega prava, in zavraša mnjenje nacionalnega sodišča, da omenjeno načelo v primeru direktiv ni ustavnopravno sprejemljivo.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
10. Simon Brence, Zvezna vlada kot zastopnica interesov dežel v ES in vprašanje televizijske direktive. Povzetek odločbe Zveznega Ustavnega sodišča Nemčije BverfGE 92, 203, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 138–145.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Zaradi potrebe po poenotenju področja radia in televizije je Komisija aprila leta 1986 predložila predlog t. i. televizijske direktive. Med drugim je predlog vseboval tudi določbe o minimalnih zahtevanih deležih (kvotah) »evropskih del« v skupnem oddajnem času televizijskih oz. radijskih hiš. Dežele ZRN so nasprotovale predlagani direktivi, saj so bile mnenja, da Evropska skupnost sploh nima pristojnosti urejati tega področja. Zavzele so trdno stališče, da radio in televizija spadata v področje kulture, ki pa je v njihovi izključni pristojnosti. Kljub začetnemu soglašanju Zvezne vlade s stališči dežel, se je le-ta kasneje od tega odmaknila. Pripoznala je pristojnost Skupnosti, da uredi področje radia in televizije, saj je to v skladu s pravni prakso sodišča ES, vendar pa je zanikala kvotno ureditev, saj bi šlo pri njej za poseg v vsebino kulturnega izražanja. Ker pa je kasneje ugotovila, da med preostalimi članicami ni zadostne politične volje, da bi zagotovile črtanje kvotne ureditve iz direktive, je od te zahteve odstopila in se zadovoljila s protokolarno izjavo Komisije in Sveta, da gre pri kvotni ureditvi zgolj za politično obvezo. Vendar je ocena Zvezne vlade, da zaradi sprejetja protokolarne izjave določba o kvotni ureditvi ne pomeni pravne obveze, dvomljiva. Iz določb same Pogodbe o ustanovitvi EGS-a kot tudi iz izjave Komisije je razvidno, da direktiva zavezuje v celoti. Zaradi tega je s soglasjem, ki ga je podala k direktivi, kršila pravice dežel, saj bi o njunih razlogih, ki so jo prisilili, da je opustila skupno stališče z deželami v škodo le-teh, morala pravočasno obvestiti Zvezni svet ter se z njim posvetovati.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
11. Dean Zagorac, Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (I. del), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 147–163.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Ameriško vojaško oporišče v Guantánamu na Kubi, kamor vojska od januarja 2002 zapira domnevne teroriste zato, da ne bi imeli pravice do sodne preveritve njihovega odvzema prostosti (habeas corpus), je postal simbol samovolje in okrutnosti državnih oblasti. Pri tem se porajajo predvsem naslednja vprašanja: kakšen status naj bi ujetniki imeli, kateri korpus prava jih ščiti, ali jih lahko izvršna oblast drži v ujetništvu in jim celo sodi brez možnosti preveritve rednih sodišč. Avtor s predstavitvijo mednarodnopravnega statusa ozemlja, nad katerim imajo ZDA »popolno jurisdikcijo in nadzor«, Kuba pa ohranja »dokončno suverenost«, in dosedanje sodne prakse v povezavi z njim bralcem predstavi razsežnosti tretjega vprašanja. S tem tudi nakaže, na katere dileme bo moralo odgovoriti Vrhovno sodišče ZDA, ko bo predvidoma julija 2004 razglasilo odločitev o tem, ali imajo ujetniki iz Guantánama pravico do sodne prevere njihovega odvzema prostosti.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
12. Dunja Jandl, Problem terorizma v strasbourški sodni praksi, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 164–183.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Članek analizira nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga in iz sodne prakse poskuša razbrati, kako se je Sodišče do sedaj spoprijemalo z varstvom človekovih pravic in svoboščin, ko je žrtev kršitve pravic iz Konvencije posameznik, povezan s terorističnim dejanjem. Zaključki kažejo, da je ustaljeno mnenje Sodišča, da je potrebno človekove pravice in svoboščine, vključno s temeljnimi procesnimi pravicami, priznati slehernemu posamezniku ne glede na osebne okoliščine in na ravnanja, zaradi katerih je izpostavljen kazenskemu pregonu oz. kaznovalni politiki države ali naddržavne organizacije. Država se je dolžna vzdržati posegov v pravice in svoboščine, zagotovljene s Konvencijo. Vendar to ni dovolj, država mora delovati aktivno, da bi uresničila pravice in svoboščine (t. i. pozitivna obveznost). Obstoj pozitivnih obveznosti je podlaga za vzpostavitev odgovornosti države, če aktivno ne preprečuje posledic in dejanj terorizma, zato pa ima država pravico uporabiti fizično silo in druge posebne ukrepe v boju proti terorizmu. Sodišče torej tolerira manjše omejevanje pravic iz Konvencije (npr. daljši priporni čas, socialno izolacijo zapornikov, nadzorovanje korespondence, uporabo tajnih informacij …). Vzporedno pa razvija prakso, ki dovolj jasno pove, kdaj se varstvo pravic ne sme in ne more umakniti učinkovitosti boja proti terorizmu in potrebi družbe po varnosti družbe pred posledicami terorizma. Oblasti morajo spoštovati načelo zakonitosti in prepoved povratne veljave predpisov. Na več mestih se poudarja, da celo v situacijah, kot je boj proti terorizmu in organiziranem kriminalu, Konvencija prepoveduje mučenje in nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Poleg tega pa mora država poskrbeti za naknadno sodno kontrol same uporabe izvajanja ukrepov in zagotoviti uradno preiskavo okoliščin, v katerih je prišlo do kršitve konvencijskih pravic. Taka preiskava mora voditi do identifikacije in kaznovanja odgovornih oseb.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
13. Zarja Čibej, Ustavnosodna prepoved delovanja politične stranke – v imenu demokracije. Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Refah Partisi in drugi proti Turčiji ter Gorzelik in drugi proti Poljski, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 2, 184–195.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Evropsko sodišče za človekove pravice je v primerih Refah in Gorzelik odločilo, da lahko država zaradi ohranjanja demokratične ureditve (upoštevajoč ravnovesje med demokracijo in pravno državo) uporabi tudi drastičen in radikalen poseg – prepove delovanje politične stranke – ter s tem grobo poseže v izvrševanje pravice do združevanja, ki jo zagotavlja 11. člen konvencije. Restriktivni državni ukrep je skladen s konvencijo le, (i) če ima država za ukrepanje podlago v zakonodaji, (ii) zasleduje legitimen cilj, (iii) ukrep pa je nujno potreben v demokratični družbi, pri tem pa lahko drćava poseže v izvrševanje pravice že zgolj ob obstoju zadostne nevarnosti za obstoj demokracije. V primeru Refah je nevarnost predstavljala stranka, ki je grozila z uvedbo sistema pluralizacije pravnih sistemov in šarije (islamskega prava), v primeru Gorzelik pa združenje, ki se je razglasilo za narodno manjšino, ki v družbi ni bila priznana, v primeru registracije pa bi se lahko neupravičeno dokopalo do zakonsko določenih privilegijev.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
Revus – Revija za evropsko ustavnost
je prva slovenska revija za ustavno pravo
___________________________________________________________________
Urednika: Andraž Teršek in Andrej Kristan
Mednarodni uredniški svet: Manuel Atienza, Dominique Breillat, Bojan Bugarič, Franc Grad, Riccardo Guastini, Igor Kaučič, Rudi Kocjančič, Rajko Knez, Ivan Kristan, Peter Krug, Arne Mavčič, Eric Millard, François Ost, Marijan Pavčnik, Ciril Ribičič, Branko Smerdel, Franc Testen, Roberto Toniatti, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič
Založba: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije
Izdajatelj: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije v sodelovanju z Društvom za ustavno pravo Slovenije
