Revus (2004) 3
1. Lojze Ude, Za neposredno uporabo ustave in seznanjenost z EU, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 7–10.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF 
___________________________________________________________________
2. Dominique Breillat, Suprakonstitucionalnost ali nadustavnost v Franciji (prev. Andrej Kristan), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 11–24.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Francoska zgodovina je polna preobratov, prežeta z nič manj kot 16 ustavami. Ugleden avtor v članku riše eno izmed zgodb najbogatejše zgodovinske izkušenje ustavnega prava. Z njo se jasno kaže relativnost ustavnopravnih norm, v istem pa se odkriva tudi svojevrsten paradoks: Francija, ki je deklarirano pozitivistična, je obenem polna »mitičnih« (svetih?) besedil; deklaracij je seveda več, a njihova vsebina se skrbno prenaša iz roda v rod. Od stroge zavrnitve nadustavnosti prek pozitivnopravnih omejitev ustavnih revizij – te so za pozitiviste le »papirnate pregrade«, ki jih vsaka »dvojna revizija« hitro odpravi – sam Ustavni svet z načeli in vrednotami, ki širijo famozni blok ustavnosti, posega bolj in bolj »tja čez«. Po drugi plati pa vztraja pri svoji nepristojnosti glede presoje suverene volje ljudskih referendumov! Bralcu se tako riše shizofrena slika notranjega reda. V polju mednarodnega prava pa se zdi, da Francija trdno kljubuje. A ne bo več dolgo. Mednarodno pravo »je že dobilo nadzakonsko veljavo«, nadustavne ne povsem. Učinkovitost prava skupnosti najeda zadnje temelje, pa vendar se Ustava rahlo še drži z ločevanjem prava skupnosti od pravil mednarodnega prava. »Zakon se je moral že v vsakršnem primeru umakniti konvencijskim pravilom. Zdaj je na vrsti za odstrel ustavna norma,« končuje avtor svoj prikaz problema nadustavnosti v Franciji. Članek osvetljuje nekatere posebnosti francoskega ustavnopravnega reda, pozornemu bralcu pa z njimi morda odpira določen pogled v zakulisno problematiko posameznih regionalnih in mednarodnih organizacij, kjer je imela in ima ta galska miselnost nedvomno svoj vpliv.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
3. Luzius Wildhaber, O vlogi ustavnih sodišč držav članic Evropske unije (prev. Andraž Teršek), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 25–32.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Med leti so evropska ustavna sodišča vselej kazala posebno zavezanost k učinkovitemu varstvu temeljnih pravic v Evropi, vključno v razmerju do prava Skupnosti. Evropsko sodišče pravice je s pomočjo sodne prakse vzpostavilo impresivno paleto pravic, ki so sedaj postopoma prevzete s strani zakonodajnih organov EU. Sprejem Listine temeljnih pravic in Ustavne pogodbe je sedaj treba upoštevati v tem reflektivnem procesu. Tudi ob neobstoju pravno zavezujoče Listine temeljnih pravic imamo, vsaj kar zadeva temeljne pravice, že sedaj tri različne tipe pravnih virov, ki sobivajo v Evropi. Ob tem imamo tudi tri različne tipe jurisdikcije pri uporabljanju teh treh različnih virov prava. Začetek veljavnosti Listine temeljnih pravic bi bila zato dodatna, četudi nadvse pomembna komponenta že obstoječih izvorov prava EU. Nobena jurisdikcija v Evropi danes ni razbremenjena dolžnosti uresničevanja ali varovanja temeljnih pravic. Obstoječi pravni sistemi ne le sobivajo, temveč tudi prekrivajo drug drugega, kar postavlja vsaj dva velika izziva za prihodnost: enega, kar zadeva učinkovitost varstva človekovih pravic, drugega – ki je povezan s prvim -, pa kar zadeva potrebe po ohranitvi pravne gotovosti. Listina temeljnih pravic torej predstavlja dodano vrednost EU, ki na temelju EKČP formalno vpeljuje lasten sistem pravic kot minimalnih standardov v okviru prava EU. Potreba po pristopu EU k EKČP je bila sedaj sprejeta kot nujnost.
KLJUČNE BESEDE: [...]
___________________________________________________________________
4. Winfried Hassemer, Položaj ustavnih sodišč po vključitvi v Evropsko unijo – praksa nemškega zveznega ustavnega sodišča (prev. Alenka Jerše), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 33–43.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Zaradi izkušenj iz politično negotovih časov ustave weimarske republike, ki je propadla z demokratičnimi sredstvi, je zvezna republika zasnovana na temeljni ideji o določitvi močne ustavne omejitve političnega procesa. Med evropsko integracijo je zvezno ustavno sodišče že večkrat odločalo o skladnosti prava Skupnosti z nemško ustavo. S tem je sodišče prepoznalo predvsem dve meji integracije (Integrationsschranken) in ju postavilo v središče svojih odločb: najprej gre za vprašanje učinkovitega zagotavljanja osebnostnih temeljnih pravic proti dejanjem institucij Skupnosti, v drugi vrsti pa za vprašanje demokratične legitimacije zakonodaje Evropske unije. Avtor v članku predstavi ustrezne ustavne določbe ter v nadaljevanju vodilne odločbe zveznega ustavnega sodišča, in sicer: odločbo z leta 1967 (BVerfGE 22, 293 et sub.); odločbo znano pod imenom Solange I z leta 1974 (BVerfGE 37, 271 et sub.); odločbo v zadevi Solange II z leta 1986 (BVerfGE 73, 339 ff); odločbo v zadevi Maastricht (BVerfGE 89, 155 ff); ter odločitev v zadevi BVerfGE 102, 147 ff. »predpisi o trgu z bananami« z leta 2000.
Izhajajoč iz odločitve v zadevi Maastricht, lahko kooperativen odnos med zveznim ustavnim sodiščem in SES povzamemo na dveh ravneh. Uveljavitev primarnega prava Skupnosti je predmet vsakokratne zakonske potrditve (Zustimmungsgesetz) neposrednega in primarnega ustavnega nadzora s strani zveznega ustavnega sodišča. Nadzorna pristojnost SES pa prevladuje v obsegu, v katerem je predmet razlage sekundarno pravo Skupnosti, saj lahko le ta zagotovi enotno pravno razlago na celotnem ozemlju Skupnosti. Če razlaga sekundarnega prava Skupnosti s strani SES posega v varstvo temeljnih pravic – kot mora to zelo podrobno utemeljiti ustavni pritožnik – ki jih ni najti na ravni Skupnosti, potem zvezno ustavno sodišče posledično ohranja – teoretično – svojo nadzorno pristojnost. Enako velja tudi v primerih, v katerih – kljub temeljnim pravicam, ki jih priznava Skupnost – poseganje krši obstoj temeljih pravic, ki so ustavno zagotovljene.
Na koncu avtor razpravlja o dolžnosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje v skladu z 234. členom Pogodbe o Evropske skupnosti (prej 177. člen), ki zavezuje vsa nacionalna sodišče, torej tudi zvezno ustavno sodišče.
KLJUČNE BESEDE: [...]
___________________________________________________________________
5. Heinz Schäffer, Izkušnje avstrijskega ustavnega sodišča s pravnim sistemom Evropske unije (prev. Tomaž Longyka), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 44–68.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Predstavitev je pokazala, da presojanje skupnostnega prava na splošno ni ustavnopravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za ustavno sodišče pri njegovi presoji pravnih aktov. Nadzor nad upoštevanjem skupnostnega prava na celotnem področju javne uprave je – če odmislimo težke napake, ki segajo v sfero ustave – stvar upravnega sodišča, na področju rednega sodstva pa stvar vrhovnega sodišča. Na široko vzeto se lahko reče, da ustava države članice s pristopom k EU prav ničesar ne izgubi in da je sodelovanje med organi EU in nacionalnimi organi nekak izenačevalen element v zvezi z načelom prednosti skupnostnega prava. Lahko bi tudi rekli: skupnostno pravo ima prednost, organi pa negujejo sodelovanje. Duh sodelovanja se napolnjuje z življenjem nenazadnje tudi s stiki (obiski in konferencami) sodnikov nacionalnih sodišč med seboj in s sodniki Evropskega sodišča.
KLJUČNE BESEDE: [...]
___________________________________________________________________
6. Ciril Ribičič, Uveljavljanje evropskih standardov v praksi slovenskega ustavnega sodišča, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 69–83.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtor v prvem delu obravnava genezo ustavnih sprememb, sprejetih zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo (t. i. evropski člen). Ko kritično ocenjuje te ustavne spremembe, ki temeljijo na abstraktnem (zavrnjeni so bili predlogi, da se v ustavi izrecno omeni vstopanje v Evropsko unijo) in restriktivnem pristopu, ugotavlja, da so vendarle omogočile z ustavnopravnega vidika korektno vključevanje Slovenije v Evropsko unijo. Po avtorjevem mnenju imata največji pomen dve sprejeti spremembi. Prva ugotavlja, da se pravo mednarodnih organizacij v Sloveniji uporablja »v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij«, kar omogoča neposredno uporabo in primat prava Evropske unije. Druga govori o motivih vključevanja Slovenije v mednarodne organizacije (spoštovanje človekovih pravic, demokracije in načel pravne države) ter po oceni ustavnopravnih strokovnjakov omogoča ustavnemu sodišču, da bi v izjemnih primerih lahko posredovalo, če bi bile te vrednote s pravom Evropske unije kakor koli ogrožene. Ob tem ugotavlja, da je Evropska unija v zadnjem obdobju, še posebej s sprejemom Listine temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2000 in ob sprejemanju Ustave za Evropo, veliko investirala v razvoj in varstvo človekovih pravic.
Avtor v drugem delu svojega referata obravnava tiste izkušnje dosedanjega, več kot štiridesetletnega delovanja Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so pomembne z vidika novih zahtevnih nalog, ki ga čakajo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Pri tem posveča največ pozornosti tistim odločitvami ustavnega sodišča, ki se kakor koli ukvarjajo z judikaturo tujih sodišč, na primer nemškega zveznega ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ZDA, ter z Evropsko konvencijo človekovih pravic in judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Ustavno sodišče se je doslej na EKČP sklicevalo v več kot 300 odločitvah, v približno 80 primerih pa se je v obrazložitvi svojih odločitev sklicevalo na judikaturo ESČP. Analiza teh primerov kaže, da se v njih ustavno sodišče ni omejevalo na zelo maloštevilne odločbe ESČP, v katerih je bila Slovenija tožena stranka. Poseben pomen ima sklicevanje na EKČP in judikaturo ESČP v primerih, kadar je raven varstva nekaterih človekovih pravic v Ustavi Republike Slovenije nižja kot v EKČP. Avtor kritično obravnava prakso slovenskih sodišč glede sojenja v razumnem roku.
V sklepnem delu daje avtor predlog za spremembo ustave, ki bi ukinila pristojnost ustavnega sodišča, da presoja ustavnost podzakonskih aktov, zaradi česar se pred ustavnim sodiščem znajdejo spori, ki so v drugih državah Evropske unije šele komaj na ravni nižjih sodišč rednega sodstva, in pobudo za oblikovanje posebnega sporazuma o medsebojnem informiranju in sodelovanju ustavnih sodišč, kadar obravnavajo zadeve, povezane s pravom Evropske unije.
KLJUČNE BESEDE: [...]
___________________________________________________________________
7. Dean Zagorac, Problem Guantánama – varstvo ustavnih pravic za bodečo žico (II. del), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2004) 3, 85–92.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je 28. junija 2004 razglasilo sodbe v treh zadevah o pravicah ujetnikov, povezanih z ameriško »vojno« proti terorizmu, predvsem tistih, ki so zaprti v Guantánamu. V zadevah Rasul v. Bush, Hamdi v. Rumsfeld in Rumsfeld v. Padilla je sodišče odločalo o pravici teh ujetnikov do tega, da o zakonitosti odvzema njihove prostosti odloči sodišče. V zadevi Rasul v. Bush je sodišče odločilo, da imajo pritožniki, od katerih noben ni državljan ZDA in ki so vsi zaprti v ameriškem oporišču Guantánamo na Kubi, pravico do spodbijanja zakonitosti odvzema prostosti. Ta pravica temelji na zveznih pravilih o habeas corpus. V zadevi Hamdi v. Rumsfeld, kjer je pritožnik državljan ZDA, je sodišče enako odločilo, le da je poudarilo, da pritožnikova pravica temelji na ustavi. V zadevi Rumsfeld v. Padilla je sodišče menilo, da pritožnik, ki je zaprt v Južni Karolini, ne more spodbijati zakonitosti odvzema prostosti pred sodiščem v New Yorku, temveč pred forumom, ki je krajevno pristojen za Južno Karolino.
KLJUČNE BESEDE: [...]
___________________________________________________________________
Revus – Revija za evropsko ustavnost
je prva slovenska revija za ustavno pravo
___________________________________________________________________
Urednika: Andraž Teršek in Andrej Kristan
Mednarodni uredniški svet: Manuel Atienza, Dominique Breillat, Bojan Bugarič, Franc Grad, Riccardo Guastini, Igor Kaučič, Rudi Kocjančič, Rajko Knez, Ivan Kristan, Peter Krug, Arne Mavčič, Eric Millard, François Ost, Marijan Pavčnik, Ciril Ribičič, Branko Smerdel, Franc Testen, Roberto Toniatti, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič
Založba: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije
Izdajatelj: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije v sodelovanju z Društvom za ustavno pravo Slovenije
