Revus (2005) 4
1. Igor Kaučič, Smiselno bi bilo odpraviti predhodni referendum, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 7-9.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF 
___________________________________________________________________
2. Andrej Kristan, Razlagalne odločbe Ustavnega sodišča RS; z izrecno ustavno podlago?!, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 11–41.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Za zmedo v dojemanju razlagalnih odločb je po avtorjevem mnenju neposredno krivo ustaljeno poimenovanje, obenem pa tudi tisti argument a fortiori, s katerim se je »razlagalna odločba« v začetku utemeljevala – in se hkrati postavljala v nasprotje z »razveljavitveno odločbo«. Specifika razlagalnih odločb je razlaganje in značilnost razveljavitvenih je razveljavljenje, a to si nujno ne kontrira; to ni diferentia specifica.
Obravnavano področje je potrebno določenih teoretičnih pojasnil. Izvorni razlog za ustaljeno poimenovanje in argumentiranje avtor pripiše »samoumevnemu, a nepopolnemu dojemanju zakona« – v njegovem stvarnem ali oblikovnem pomenu zakonskega besedila –, ki pripelje do zaključka: besedilo lahko razveljavim ali razlagam. Avtor »zakon« opredeljuje celoviteje; razčleni ga na tri plasti: na dejansko plast, na stvarno plast in na pomensko plast zakona – plast pravnih pravil. Razlagalne odločbe operirajo na polju pomena (in ne besedila); izpostavljajo plast pravnih pravil (v nasprotju s pravnimi določili). To pa še ničesar ne pove o tem, ali razveljavljajo … ali pa pravo celo ustvarjajo. Nujno je zato tudi novo poimenovanje, ki bi izrecno kazalo na pravno naravo, na učinke posameznih tipov razlagalnih odločb.
Tipološke ureditve razlagalnih odločb se avtor loteva v drugem delu. Na podlagi vzorčnih jezikovnih obrazcev izreka pa nato ponuja novo nomenklaturo. Predlaga dvojno poimenovanje, s kate rim opozarja na razliko med plastjo zakona, na kateri ustavno sodišče deluje, in posledicami, ki jih ima lahko taka ali drugačna jezikovna formulacija izreka za pravni red. Razveljavitvenim razlagalnim odločbam radikalno priznava celo izrecno ustavno podlago. Kot najprimernejšega izpostavlja vzorčni jezikovni obrazec izreka, ki se glasi: »(Izpodbijani zakon ali prav no določilo) ni v neskladju z Ustavo, če se ne razlaga tako, da (sledi ustavi nasprotujoča razlaga).« Ustvarjalnim razlagalnim odločbam ne pripiše neustavnosti, zatrdi pa, da vzpostavljajo neprimeren dialog ustavnega sodišča z zakonodajno in sodno vejo oblasti; razmerje, ki predvsem škoduje samemu ustavnemu sodišču. Pri ugotovitvenih razlagalnih odločbah, ki so najpogostejše in prav tako po vsem ustavne, pa primernost spet ni odvisna od njihove razlagalne narave, ampak od jezikovne oblike izreka, s katerim udejanjajo tak ali drugačen odnos … in učinek na pravni red.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
3. Sebastian Nerad, Pravni interes za ustavnosodno presojo zakonov in drugih predpisov, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 42–73.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Pravni interes je procesna predpostavka, ki v primeru začetka postopka na podlagi pobude pomeni pogoj za dopustnost vsebinskega odločanja o ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega predpisa. Ustava ne določa, kaj pomeni, da mora pobudnik izkazati svoj pravni interes, šele Zakon o ustavnem sodišču je natančneje določil, da je pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Zakonska določba je rezultat dotedaj uveljavljene prakse ustavnega sodišča in ima omejevalni namen. Namen zahteve po izkazanem pravnem interesu je preprečiti sprožanje postopkov zoper predpise, ki pobudnikov sploh ne zadevajo oziroma jih ne zadevajo neposredno in konkretno.
Stalnica v ustavnosodni praksi je poudarjanje, da je pravni interes potrebno restriktivno razlagati, saj je funkcija pravnega interesa ravno v omejevanju dostopa do ustavnega sodišča. Omejevalni namen je v sami naravi pravnega interesa, pravni interes pomeni oviro, zaradi katere pobuda ne more biti actio popularis. Ob upoštevanju vedno večje preobremenjenosti ustavnega sodišča in glede na to, da imajo posamezniki možnost dostopa do ustavnega sodišča še prek ustavne pritožbe, je restriktivni pristop k razlagi pravnega interesa utemeljen. Po drugi strani pa vlaganja pobud ni dopustno onemogočati s takšno razlago pravnega interesa, da ga v neki situaciji nihče ne bi izkazoval. Bistveno vprašanje je torej, koliko restriktivna razlaga pravnega interesa je še dopustna.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
4. Andraž Teršek, O zlorabi referenduma , s primerom »votlosti « referendumskega odločanja, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 75–82.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: (Dnevna) politika, sindikati in druge večje interesne skupine, ki jim ne uspe doseči kompromisa ali uresničiti partikularnih interesov, pogosto prelagajo breme za sprejemanje odločitev na volivce. Hkrati poskušajo določene politično organizirane skupine ljudi s pomočjo referendumskega odločanja uresničiti protiustavne ideje. Referendum je lahko (preizkušeno) sredstvo politične manipulacije, zato bi se v zdravi in pristno demokratični družbi morali izogibati uporabi referenduma za trenutne politične (strankarske, sindikalne ipd.) interese in za legitimiranje določene politike oziroma za iskanje plebiscitarne podpore zanjo. Pretirana uporaba referenduma slabi legitimnost parlamentarnega predstavništva in demokratičnost političnega sistema. Negacija integracijske in družbeno socialne funkcije referenduma je v Sloveniji postala očitna. Po drugi strani je politična oblast nenaklonjena referendumskemu odločanju o nekaterih najpomembnejših družbenih vprašanjih. Ob tem, ko se je vlada dolgo časa obotavljala v zvezi z razpisom referenduma o vstopu Slovenije v EU in NA TO, se je odločila ratificirati Pogodbo o Ustavi za Evropo brez njenega referendumskega legitimiziranja. Dokler se institut referenduma uporablja v okviru ustavno dopustnih pravil politične igre je način njegove uporabe politično vprašanje. Po av torjevem mnenju pa pri referendumu o t. i. tehničnem zakonu za izvedbo odločbe US o »izbrisanih« vprašanje smiselnosti referenduma, ki ni mogel vplivati na izvršljivost te odločbe, ni bilo le politično vprašanje, ampak tudi ustavnopravno vprašanje. S tega vidika je bilo odločanje državljanov »votlo«, imelo pa je pomembne politične posledice, tako v smislu rezultata na kasnejših državnozborskih volitvah kot zaradi nadaljnjega neizvrševanja odločbe US o izbrisanih.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
5. Matej Avbelj, Ustavni monizem in krčenje referendumskega odločanja – kritična analiza doktrine zlorabe referenduma, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 83–96.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Namen tega prispevka je opozoriti na pravno-tehnične šibkosti argumentacije slovenskega ustavnega sodišča pri t. i. doktrini zlorabe referenduma. Očitno je ustavno sodišče v preveliki vnemi uresničiti svojo odločbo prekoračilo ustavne okvire sistema delitve oblasti in tako spodkopalo razmerja med ustavnimi akterji v sistemu zavor in ravnovesij. »Policy« analiza namreč pokaže, da se je tehtnica pri tem nagnila preveč v smer vsakokratne parlamentarne večine, ki sedaj lahko laže odstrani ovire na poti do uresničitve svojih političnih interesov. Slednje lahko na dolgi rok, in nekatera znamenja kažejo na to že sedaj, privede do ustavnega monizma, ki je nasprotje ustavnega pluralizma, v katerem raznoliki politi ni in drugi interesi tekmujejo med seboj po pravilih političnega diskurza, utemeljenega na priznavanju enakih diskusijskih možnosti in na pripravljenosti za sklepanje kompromisov, utemeljenih na načelih solidarnosti in ustavne strpnosti. Vloga instituta referenduma kot pravice veta, oz. zavore za ustvarjanje ravnovesja, je izjemnega pomena, zato ustavno sodišče odločanja o njegovem omejevanju ne bi smelo puščati v rokah političnega diskurza in tekmujočih političnih sil, ampak bi moralo zanj poskrbeti samo v skladu s pravili pravnega diskurza, ki jih narekuje obstoječi slovenski ustavni red.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
6. Andraž Teršek, Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti. Analiza in komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 97–114.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Sodba ESČP v zadevi Von Hannover se zdi, kot ugotavlja avtor njene analize, sporočilno nedvoumna: (1) Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma če ne izvršujejo politične funkcije; (2) medijem ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem družbenem interesu; (3) zvedavost javnosti in medijsko ponudbo razvedrilnih vsebin v smislu rumenega ali komercialnega tiska ni mogoče opredeliti kot javnega interesa, ki bi dovoljeval nelegitimne in v tem smislu prekomerne posege v zasebnost oseb z relativnim javnim značajem; (4) ne pravica do svobodnega izražanja ne pravica do zasebnosti po značaju nista absolutni, za to ju je potrebno v primeru njunega medsebojnega konflikta primerno uravnotežiti. Avtor poda kritični komentar strasbourške sodbe in pritrdi njenemu končnemu rezultatu, hkrati pa utemeljuje stališče, za kaj je treba po njegovem mnenju varstvo zasebnosti priznati tudi izpostavljenosti relativno javne osebnosti na javnem kopališču. Argumentirano in primerjalnopravno se zavzema za osredotočenost na posameznika in ne na javni značaj prostora, ko gre za vprašanje razumnega pričakovanja zasebnosti: posameznik je tisti, ki s svojimi značilnostmi vnaša razumno pričakovanje zasebnosti v določen prostor in ne obratno. Avtor v tem oziru kritizira tudi ustavnosodni pristop slovenskega ustavnega sodišča do varstva zasebnosti.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
7. Urška Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 115–126.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Ali je pravica dostopa do informacij javnega značaja kot temeljna človekova pravica varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah? Na to vprašanje teorija in praksa ne odgovarjata po vsem enotno, zato avtorica v pričujočem prispevku analizira judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Njena temeljna ugotovitev je, da v nasprotju s splošnim prepričanjem sodišče izrecno zanika, da bi iz »pravice sprejemati informacije« v 10. členu EKČP izhajala pozitivna dolžnost države, da zbira ali razširja informacije. Ta pravica državi prepoveduje le, da bi omejevala prejem informacij, ki jih posamezniku želijo posredovati druge osebe. Vendar posameznikom ne daje pravice dostopa do informacij v posesti javnih oblasti, prav tako tudi ne zajema dolžnosti države, da posamezniku takšne informacije posreduje. Priznanju pravice dostopa do informacij je ESČP bolj naklonjeno le, ko javne oblasti razpolagajo z dokumenti, ki vsebujejo bodisi osebne podatke posameznikov bodisi informacije, ki imajo neposreden vpliv na njihovo življenje in zdravje. Vendar v teh primerih dostop priznava na podlagi pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP in ne na podlagi pravice prejemati informacije iz 10. člena EKČP.
Upiranje Sodišča, da bi na podlagi 10. člena EKČP eksplicitno priznalo pravico dostopa do informacij javnega značaja, počasi postaja nevzdržno. Na to kažejo ne samo vse številnejša odklonilna ločena mnenja samih sodnikov, ampak tudi prepričljivost argumentov drugih strokovnjakov. Kot ena iz med možnih rešitev se omenja sprejem posebnega, pravno zavezujočega akta, ki bi nadgradil pravno nezavezujoča priporočila Sveta Evrope o pravici dostopa do uradnih dokumentov.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
8. Luka Tičar, Svoboda izražanja v razmerju z varstvom drugih pred obrekovanjem – sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Chauvy in drugi proti Franciji, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 127–134.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Sodišče je v obravnavanem primeru presojalo zatrjevano kršitev 10. člena Konvencije s strani francoskih sodišč, ki so obsodila pritožnike (avtorja knjige, založnika in izdajatelja) zaradi dejanja razžalitve. Pritožnik je v knjižnem delu podal svoje videnje nekaterih zgodovinskih dejstev iz obdobja med drugo svetovno vojno, pri tem pa je zatrjeval, da zakonca Aubrac, ki v Franciji veljata za narodna heroja, nista odigrala pozitivne vloge v okviru uporniškega gibanja proti okupatorju. Sodišče je v knjigi uporabljene metode raziskovanja ocenilo kot neprimerne. Kot taka je ovrednotilo tudi v knjigi uporabljena dokazna sredstva, saj njihov izbor ni temeljil na kritični analizi njihove vsebine in tudi ne na potrebnem razvrščanju dokazov po pomembnosti. Tako je avtor knjige zagrešil dejanje neupravičenega posega v dobro ime in ugled v knjigi vpletenih akterjev. Argumentacije vseh treh stopenj francoskih sodišč po oceni Sodišča upoštevajo konvencijska merila za omejevanje svobode izražanja, določena v drugem odstavku 10. člena, zato do nedopustnega posega v svobodo izražanja po prepričanju ESČP ni prišlo.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
9. Saša Zagorc, Kje je meja novinarske presoje dejanj sodnega funkcionarja ? – Sodba ESČP v zadevi Perna proti Italiji, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 135–142.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Perna določilo standarde, ki veljajo za novinarsko kritično presojanje dejanj sodnega funkcionarja, ki je izrecno in goreče izrazil svoja politična stališča. Sodišče opozarja, da je kritika možna, saj taka dejanja lahko v javnosti spodbudijo dvom o nepristranosti in neodvisnosti sodnih funkcionarjev ter s tem mečejo slabo luč na delovanje sodstva. Vendarle morajo tovrstne kritične sodbe temeljiti na določenih dejstvih, ker mora zaradi posebnega položaja sodne oblasti ta spoštovati načelo pasivnosti, diskretnosti. Kritične sodbe je načeloma treba ocenjevati v kontekstu namena in sporočila članka. Posamezne izjave same po sebi morebiti res ne predstavljajo posega v dobro ime in čast sodnega funkcionarja in so lahko res le simbolične, vendar lahko v kontekstu celotnega članka dobijo kvalificirani obrekovalni pomen. Sodišče je na podlagi teh stališč sprejelo odločitev, da obsodba novinarja pred italijanskimi sodišči ni pomenila kršitve svobode izražanja.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
10. Gregor Rožman, Usmrtitev smrtne kazni – nacionalni konsenz v. neposredni politični pritisk, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 4, 143–155.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Protokol št. 13 k EKČP je zadnji v nizu dokumentov, ki vodi v de iure Evropo brez smrtne kazni. Politični pritisk Evropske unije in Sveta Evrope je razširil vrednote modernih civiliziranih družb na področja, kjer je usmrtitev še pred nedavnim veljala za legalen in legitimen način kaznovanja. Smrtna kazen ostaja pereč problem drugod po svetu. S svojo prakso nekako najbolj izstopajo ZDA. Skozi kratek pregled primerov pred Vrhovnim sodiščem ZDA v zadnjih štiridesetih letih je v članku prikazan odnos ameriške družbe do dostojanstva in svetosti človeškega življenja. Vrhovne sodnike v njihovih odločitvah vodi kriterij nacionalnega konsenza, ki se nenehno spreminja. Ob pomanjkanju politične volje, ki bi zavzela trdno stališče proti smrtni kazni, se zdi pot do absolutne pravice do življenja dolga in težka.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
Revus – Revija za evropsko ustavnost
je prva slovenska revija za ustavno pravo
___________________________________________________________________
Urednika: Andraž Teršek in Andrej Kristan
Mednarodni uredniški svet: Manuel Atienza, Dominique Breillat, Bojan Bugarič, Franc Grad, Riccardo Guastini, Igor Kaučič, Rudi Kocjančič, Rajko Knez, Ivan Kristan, Peter Krug, Arne Mavčič, Eric Millard, François Ost, Marijan Pavčnik, Ciril Ribičič, Branko Smerdel, Franc Testen, Roberto Toniatti, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič
Založba: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije
Izdajatelj: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije v sodelovanju z Društvom za ustavno pravo Slovenije
