Revus (2005) 5
1. Zarja Čibej, Miranda: ustavna pravica ali ne?, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 7–35.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF 
POVZETEK: Avtorica v prispevku analizira razvoj mirande v ZDA od leta 1966 do danes in primerja današnjo ameriško mirando s slovensko. V prispevku zagovarja stališče, da je bistvena razlika med njima v tem, da ima slovenski kazenski postopek dve mirandi, ameriški pa eno. Ameriška miranda se namreč uporablja, ko je osumljencu od vzeta prostost in je ob tem zaslišan, medtem ko se slovenska miranda uporablja, ko je osumljencu odvzeta prostost ali ko je zaslišan s strani policije, ob tem da je miranda ob odvzemu prostosti ustavna pravica, miranda ob zaslišanju pa ne vedno. Avtorica z analizo odločb Vrhovnega sodišča ZDA pri kaže, da se je ameriška miranda v zadnjih letih zelo približala kontinentalnemu kazenskemu postopku, predvsem v smislu spreminjanja mirande v luči iskanja materialne resnice. Vrhovno sodišče ZDA je namreč s svojimi odločitva mi uvedlo številne izjeme od originalne Mirande, ki so v lanskem letu pripeljale do tega, da se lahko na sojenju zoper obdolženca uporabi fizični dokaz, ki je bil pri dob ljen s kr še njem mi ran de. Avtorica je mnenja, da je takšna miranda zelo podobna slovenski mirandi v pred kazenskem postopku, ki dopušča policijsko zaslišanje osumljenca brez prisotnosti zagovornika, na podlagi katerega policija sicer res napravi »le« uradni zaznamek, vendar pa lahko policija na podlagi takega uradnega zaznamka zakonito zbira dokaze, hkrati pa se s takim za znamkom lahko seznani tudi sodnik, ki odloča o glavni stvari.
Avtorica v razpravi opozori na pomembno dejstvo, da se slovenska in ameriška ureditev v svojih ustavnih določbah bistveno razlikujeta. Ustava ZDA namreč nima izrecnih določb o pravici do molka ali pravici do zagovornika ob odvzemu prostosti in policijskem zaslišanju, za to je miranda le eden iz med načinov varovanja privilegija zoper samoobtožbo. Miranda ta ko ni ustavno zavarovana pravica, njeno kršenje pa samo po sebi še ne predstavlja upravičenega razloga za izločitev tako pridobljenih dokazov. Ustava RS ima na drugi strani izrecno določbo o pravici do molka in pravici do zagovornika ob odvzemu prostosti, zato slovenska miranda ob odvzemu prostosti ni le način varovanja privilegija zoper samoobtožbo, tem več ustavna pravica. Prav zato ureditev policijske ga zaslišanja v pred kazenskem postopku v primerih, ko je to povezano z odvzemom prostosti in ko osumljencu obenem ni zagotovljena pomoč zagovornika, ni skladna z Ustavo RS. V takih primerih se na podlagi uradnega zaznamka ne bi smelo pridobivati drugih dokazov oziroma bi morali biti ta ki dokazi izločeni, prav tako pa bi moral bi ti izločen uradni za znamek, saj gre za neposredno kršitev ustavne določbe o pravici do zagovornika.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
2. Mateja Rus Bassit, Lukenda proti Sloveniji. Predstavitev sodbe ESČP v zadevi št. 23032/02, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 37–44.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Lukenda proti Sloveniji obsodilo državo za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (6. člen) ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen). Poleg tega je ugotovilo, da tovrstne kršitve niso zgolj osamljeni primeri, ampak so sistemski problem, ki izhaja iz neprimerne normativne ureditve in neučinkovite prakse. Sodišče je zavrnilo vse ugovore vlade, ki je trdila, da pritožnik ni izčrpal nobenega izmed učinkovitih pravnih sredstev za odpravo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki naj bi mu bila v Sloveniji na voljo. Zaključilo je, da so tožba v upravnem sporu, odškodninska pravda, nadzorstvena pritožba in ustavna pritožba neučinkovite do te mere, da niti v teoriji (razen pogojno nadzorstvene pritožbe) niti v praksi ne zagotavljajo odprave ali poprave kršitev. Enako stališče je ESČP zavzelo tudi glede celote vseh razpoložljivih pravnih sredstev. Ti zaključki so v nadaljevanju sodišču služili kot podlaga, da je soglasno ugotovilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen). Glede na kriterije, ki jih je v preteklosti postavilo, pa je soglasno ugotovilo tudi, da postopek, ki je na dveh instancah trajal pet let, tri mesece in devet dni, pomeni kršitev 6. člena Konvencije. V sklepnem delu sodbe je sodišče pritožniku prisodilo pravično zadoščenje, nato pa Sloveniji »svetovalo«, naj sprejme ustrezne splošne in posamične ukrepe, s katerimi bi lahko dosegla, da se kršitve ne bi več ponavljale oziroma da bi jih, če bi do kršitve vseeno prišlo, lahko učinkovito sankcionirala na nacionalni ravni.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
3. Saša Zagorc, Dvojna predramitev za slovensko oblast. Odprava kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – kako na prej?, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 45–53.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtor je analiziral odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Lukenda proti Sloveniji in odločbo Ustavnega sodišča RS o ugotovitvi neustavnosti zakona o upravnem sporu. Obe odločbi prispevata k učinkovitemu odpravljanju kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. V analizi, kaj se bo zgodilo v vmesnem času do spremembe zakonodaje, ugotavlja, da ESČP še tekoče zadeve vrne sodnim organom države zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev pod pogojem, da država zagotovi ustrezne in nediskriminatorne zakonodajne mehanizme in predvsem učinkovito sodno prakso. Avtor kot rešitev ponuja večjo samoiniciativnost sodne oblasti, ki ji po njegovem mnenju ni treba čakati na zakonodajalca, da uredi pravna sredstva. To velja še toliko bolj, ker je ESČP zelo jasno dalo vedeti, da sodna praksa in ukrepi sodne uprave niso učinkoviti.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
4. Matija Longar, Quis custodiet ipsos custodies? – Pravica do poštenega sojenja pred ustavnimi sodišči, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 54–63.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Ena temeljnih človekovih pravic je pravica do poštenega sojenja, ki jo varuje tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim v nekaj primerih odločalo o spoštovanju te pravice v postopku pred ustavnim sodiščem. V primeru Milatová in drugi proti Češki je ESČP odločilo, da mora ustavno sodišče strankam postopka vročati vsa pisanja nasprotne strani. V dveh primerih je ESČP posebej izpostavilo zahtevo po nepristranskosti ustavnih sodnikov in pri tem poudarilo, da mora biti nepristranskost sodišča objektivizirana. Poleg tega je ESČP obravnavalo odločitvi o neizpolnjevanju obličnostnih pogojev za vložitev pritožbe na ustavno sodišče, ki sta pritožnikom preprečili dostop do sodišča.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
5. Miša Zgonec-Rožej, Sodba Meddržavnega sodišča v Haagu glede zakonitosti uporabe sile v sporu med Srbijo in Črno goro ter članicami Nata – predhodni ugovori, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 65–76.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Vlada Zvezne republike Jugoslavije (od 4. februarja 2003 se imenuje Srbija in Črna gora) je 29. aprila 1999 sprožila postopek pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in obtožila deset članic NATA, da so domnevno sodelovale pri intervenciji in bombardiranju takratne Zvezne republike Jugoslavije in tako kršile mednarodno prepoved uporabe sile, prepoved vmešavanja v notranje zadeve druge države in prepoved kršitve suverenosti držav. Pri ugotavljanju pristojnosti je sodišče moralo odgovoriti na temeljno vprašanje: ali je bila Srbija in Črna gora na dan vložitve tožbe pogodbenica Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu oziroma ali je bila članica Združenih narodov. Republika Srbija in Republika Črna gora sta ustanovili Zvezno republiko Jugoslavijo, ki je zagovarjala načelo kontinuitete mednarodne pravne osebnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije in njenega članstva v Združenih narodih. Sodišče je ugotovilo, da je bil položaj Zvezne republike Jugoslavije v Združenih narodih v obdobju med letoma 1992 in 2000, ki je sledil razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije, dvoumen in odprt za različne razlage. Razlog za to je med drugim dejstvo, da pristojni organi Združenih narodov niso povsem jasno definirali pravnega položaja Zvezne republike Jugoslavije v razmerju do Združenih narodov. Sodišče je odločilo, da se je posebni položaj Zvezne republike Jugoslavije končal z novim razvojem le ta 2000. Zvezna republika Jugoslavija je namreč po padcu Miloševićevega režima prenehala zagovarjati kontinuiteto članstva Socialistične federativne republike Jugoslavije v Združenih narodih. Namesto tega je 27. oktobra 2000 zaprosila za vstop v Organizacijo Združenih narodov in 1. novembra istega leta postala nova članica te organizacije. Sprejem v članstvo po mnenju sodišča ne more imeti učinka za nazaj, torej za obdobje po razpadu in prenehanju obstoja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Posebni položaj po razpadu zato ni mogel pomeniti članstva Zvezne republike Jugoslavije v organizaciji. Srbija in Črna gora ob vložitvi tožbe ni bila članica Združenih narodov in zato tudi ni bila pogodbenica Statuta Meddržavnega sodišča v Haagu. Zaradi teh razlogov je sodišče odločilo, da nima pristojnosti odločati o zahtevah Srbije in Črne gore.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
6. Andraž Teršek, Ustavnopravne meje referendumske demokracije. Ob odločbi US RS št. U-I-111/04-21 in »Primeru džamija«, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 77–90.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtor članka svoje delo, ki ga je opravil v obliki ustavnopravne študije o ustavnosti referendumske pobude v zvezi z gradnjo islamskega verskega objekta džamije, o kateri je odločalo Ustavno sodišče RS, v pričujoči razpravi nadaljuje kot analizo in komentar odločbe slovenskega Ustavnega sodišča RS o tej referendumski pobudi. V prvem delu najprej utemelji razloge, zaradi katerih je po njegovem prepričanju Ustavno sodišče RS v tem primeru lahko ustavnosodno presojalo ustavnost referenduma po vsebini preko ustavnosodne presoje akta o njegovem razpisu. Pri tem posebej izpostavi dejstvo, da veljavna slovenska zakonodaja lokalnim oblastem ne daje na voljo drugih poti za sprožitev ustavnosodne presoje o ustavnosti lokalnega referenduma. Ustavno sodišče je avtorjevim argumentom pritrdilo. V nadaljevanju avtor analizira vsebinski vidik referendumske pobude in tudi s pomočjo primerjalnopravnega pristopa navede ustavnopravne razloge, ki govorijo o vsebinski protiustavnosti zadevnega referenduma. Jedro referendumske pobude je v tem primeru predstavljalo v pobudi zapisano mnenje pobudnikov, da muslimanom za potrebe bogoslužja zadošča večje število molilnic, ki so v praksi videti kot prirejene kleti ali stanovanja, in da je odločitev o tem, kateri način je primeren za versko udejstvovanje pripadnikov islamske verske skupnosti, lahko prepuščena volji večine volivcev. Volivci so referendumsko pobudo dokazano podpisovali s prepričanjem, da gre za referendum zoper gradnjo džamije, in ne morebiti zgolj za uveljavitev določenega tehničnega akta. Avtor in Ustavno sodišče sta pri tem soglasna, da gre za ustavnopravno nesprejemljivo logiko. Teoretično je posebej obravnavan ustavnopravni problem namena, cilja ali smotra, ki ga zasleduje določen zakonodajni ukrep, bodisi s strani običajnega zakonodajalca bodisi v primerih, ko ad hoc zakonodajno funkcijo na referendumu prevzamejo volivci. Ta namen je v obravnavanem primeru, kjer je Ustavno sodišče zaradi poseganja v ustavne pravice versko opredeljive družbene manjšine uporabilo strogi test ustavnosti, protiustaven. Problem razmerja med islamsko versko skupnostjo in večinskim prebivalstvom avtor analizira tudi preko ustavnih določb o enakopravnosti verskih skupnosti, o svobodi vesti in veroizpovedi, o varovanju človekovega dostojanstva itd. V sklepnem delu predstavi ključne dele razlogovanja Ustavnega sodišča o tem, zakaj je bila ta referendumska pobuda protiustavna, in ki jim sam pritrjuje.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
7. Albin Igličar, Avtonomija univerze v luči slovenske in evropske ustave ter bolonjske deklaracije, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 91–101.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Avtonomija univerze ne pome ni le ustavno zagotovljene pravice (58. člen Ustave RS), da univerze ali visoke šole samostojno sprejemajo statut in druge splošne akte, temveč tudi to, da se država zavezuje, da bo pri zakonskem oziroma pravnem reguliranju visokega šolstva upoštevala osnovno vsebino univerzitetne avtonomije. S tem ustavne določbe in nadaljnje zakonske razčlenitve ustavne norme o avtonomiji pomenijo omejitve za državo, ko določajo meje za njene operativne posege v visoko šolstvo. Zato je pomembno, da zakon z opredelitvijo vsebine univerzitetne avtonomije določi za državo merila, po katerih je mogoče presojati, ali je država s svojim ukrepanjem še v sferi dovoljenega ali pa morda že posega v avtonomne pristojnosti državnopravno zagotovljene samouprave visokega šolstva.
V Evropski uniji je področje šolstva v osnovi pristojnost posameznih držav članic, vendar se zaradi poteka splošnih integracijskih procesov in zmanjševanja razlik v kulturah posameznih članic številne rešitve v izobraževalnih sistemih vse bolj približujejo ena drugi. Tod ne gre toliko za unifikacijo, ampak bolj za harmonizacijo, tako na normativni kot dejanski ravni. V tem smislu sta zasnovani veljavna Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti in tudi še neuveljavljena Pogodba o Ustavi za Evropo, ki izobraževanje uvršča med področja, kjer institucije Evropske unije sprejemajo zgolj »podporne, usklajevalne ali dopolnilne ukrepe«. To pomeni, da sfera izobraževanja ni zajeta niti v t. i. deljeni in seveda še manj izključni pristojnosti Unije. Zato je izrecno poudarjeno, da taki ukrepi ne pomenijo, da bi bila z njimi državam članicam odvzeta pristojnost. Taki ukrepi so zgolj politično usmerjevalni, ne pa pravno zavezujoči, ne nastopajo kot formalni pravni vir, saj tudi nimajo pravne moči, da bi terjali usklajevanje nacionalnih zakonodaj. Toda z njihovega vsebinskega vidika so dejansko izredno učinkoviti in v tem smislu predstavljajo nekakšen materialni pravni vir, ki s praktičnimi socialnimi in političnimi ukrepi še kako močno vpliva (posredno) na nacionalne zakonodaje. Najboljši primer za to – na področju visokega šolstva – je učinkovanje Skupne deklaracije ministrov za izobraževanje, ki so jo sprejeli politiki v Bologni leta 1999 in ki sedaj kot t. i. Bolonjska deklaracija odločilno kroji usodo postsekundarnega izobraževanja ter avtonomijo univerz v Evropi. Vsebina te izjave je v številnih elementih zajeta v primarni zakonodaji Evropske unije.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
8. Polona Pičman Štefančič, Ustavno načelo demokratičnosti: lobiranje kot praktičen vidik participativne demokracije v informacijski dobi, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2005) 5, 1031-118.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Evopska unija je s Pogodbo o Ustavi za Evro po terminološko in tudi konceptualno sprejela participacijo oziroma sodelovanje interesnih skupin in državljanov kot temelj svojega demokratičnega delovanja. Civilni družbi naj bi bilo v tem kontekstu zagotovljeno posebno in trajno mesto političnega akterja, ki znatno presega zgolj občasno udeležbo javnosti v času volitev. Toda ob tako zastavljenih izhodiščih se nehote zastavlja vprašanje, kako prenesti ustavno načelo demokratičnosti v vsakdanjo prakso. Izkušnje zadnjih desetletij so namreč vodile do dejanske prevlade interesnih skupin kot vitalnih akterjev demokratičnih sistemov. V EU je lobiranje že postalo prispodoba praktičnega vidika civilne participacije. Glavno vprašanje perspektive evropske participacije se tako pravzaprav ne navezuje na lobiranje kot – bolj ali manj – demokratično dejavnost, ampak na osrednje vprašanje dejanske vloge in funkcije posameznika. Postavljena je naslednja predispozicija: le če je slehernemu državljanu zagotovljena možnost neposredne soudeležbe v procesih odločanja, je upravičeno govoriti o resnično participativni demokraciji. Tako je mogoče razumeti vprašanje praktičnega uresničevanja načela demokratične države kot ključen izziv prihodnjega razvoja. Na tem mestu vstopajo v politično sfero informacijsko komunikacijske tehnologije kot deus ex machina sodobnega demokratičnega primanjkljaja. Prav institucionalizacija e-demokracije namreč nudi nove potenciale za zagotovitev resničnega uresničevanja ustavnega načela demokratičnosti in civilne participacije.
KLJUČNE BESEDE: [kmalu]
___________________________________________________________________
Revus – Revija za evropsko ustavnost
je prva slovenska revija za ustavno pravo
___________________________________________________________________
Urednika: Andraž Teršek in Andrej Kristan
Mednarodni uredniški svet: Manuel Atienza, Dominique Breillat, Bojan Bugarič, Franc Grad, Riccardo Guastini, Igor Kaučič, Rudi Kocjančič, Rajko Knez, Ivan Kristan, Peter Krug, Arne Mavčič, Eric Millard, François Ost, Marijan Pavčnik, Ciril Ribičič, Branko Smerdel, Franc Testen, Roberto Toniatti, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič
Založba: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije
Izdajatelj: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije v sodelovanju z Društvom za ustavno pravo Slovenije
