Revus (2008) 8
1. Franc Grad, Kako razbremeniti ustavno sodišče?, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 7–10.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF 
___________________________________________________________________
2. Philippe Gaudrat, Temeljna svoboščina ljubiteljev umetnosti (prev. Tanja Petelin), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 11–26.
Celotno besedilo slovenskega prevoda: PDF
Celotno besedilo francoskega izvirnika: [kmalu] 
POVZETEK: V prispevku so postavljeni temelji pravnega statusa ljubitelja umetnosti, ki je v pravni doktrini pogosto zanemarjen. Avtor poudarja vse večjo potrebo po pozitivni opredelitvi tega statusa, saj se ljubitelj z razvojem tehničnih ukrepov za zaščito avtorskih del, ki vse bolj ovirajo njegovo svobodno uživanje stvaritve, ter z nedavnimi spremembami avtorskopravnih zakonodaj po zgledu ameriškega DMCA (Digital Millennium Copyright Act), ki utrjujejo takšno stanje, čuti vse bolj ogroženega. Avtor tako zariše okvire, v katerih ljubitelj uživa popolno svobodo v uživanju stvaritve. Gre za pravno varovano območje svobode, katerega pravno varstvo ustreza splošnemu interesu, ki mora voditi zakonodajalca, poleg tega pa lahko svobodo uživanja stvaritve štejemo tudi med temeljne človekove pravice in svoboščine. Francoski izvirnik tega referata je bil junija 2006 predstavljen na seminarju Lastnina in temeljne svoboščine, ki je bil izveden v okviru programa Lastninski modeli v 21. stoletju na Inštitutu CECOJI Univerze v Poitiersu.
KLJUČNE BESEDE: avtorsko pravo, avtorska pravica, copyright, moralna pravica, Francija, tehnični ukrepi za zaščito avtorskih del, direktiva 2001/29/ES, pravica prve objave, pravica do dostopa do avtorskega dela, pravica dostave
___________________________________________________________________
3. Mauro Barberis, Carl Schmitt in evropska pravna kultura (prev. Andrej Kristan), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 29–44.
Celotno besedilo slovenskega prevoda: PDF
Celotno besedilo italijanskega izvirnika: [kmalu] 
POVZETEK: Avtor komentira znamenito Schmittovo predavanje o položaju evropske pravne znanosti in opozarja na dvojnost Schmittovega teoretičnega udejstvovanja. Schmitt naj bi bil teoretično omogočil zmagoviti pohod nacističnega režima. Kot tak je bil po vojni zasliševan celo na nürnberškem sodišču (z zasliševalcem govorita tudi o Radbruchu in o tu obravnavanem predavanju). Zaradi takšne, nacistične sence se njegovemu delu neredko odreka veljava. Pozoren pogled pa pokaže, da so bila nekatera njegova opazovanja – in napovedi o prihodnji podobi »skupnosti prava« v Evropi – precej bolj natančna, kot pa so bile slike danes na splošno bolj cenjenih avtorjev, tudi Kelsna. Prispevek je za Revus močno spremenjena različica uvoda v avtorjevo knjigo L’Europa del diritto (Evropa prava), ki je pravkar izšla pri italijanski založbi Mulino.
KLJUČNE BESEDE: Položaj evropske pravne znanosti, skupnost prava, obča pravna slovnica, pozitivizem, ius publicum europaeum, prihodnja in pretekla podoba Evrope prava
___________________________________________________________________
4. Andraž Teršek, Schmittova teorija legalnosti in legitimnosti, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 45–66.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Zaradi vezi z nacističnim režimom in svoje družbene vloge velja Carl Schmitt za kontroverznega pravnega teoretika in nosilca moralne odgovornosti. Hkrati pa je nedvomno eden izmed najpomembnejših evropskih ustavnopravnih teoretikov in pravnih filozofov. Med drugim je tudi avtor ene izmed najznamenitejših teorij o razmerju med legalnostjo in legitimnostjo. To razmerje je utemeljil v sozvočju s svojo politično teorijo o razlikovanju med prijateljem in sovražnikom kot temeljem politične organiziranosti države. Utemeljeval jo je ob koncepciji suverena kot izvorne in konstitutivne odločitve za vzpostavitev države kot homogene politične enote. Temelj in izvor legitimnosti je videl v tej isti suvereni odločitvi, v konstitutivni volji ljudstva. Razlikoval je med plebiscitarno legitimnostjo, ki jo izraža trenutna volja ljudstva ob določenem vprašanju, in demokratično legitimnostjo, ki jo pogojuje vsebina predpostavke o volji ljudstva kot suvereni odločitvi za oblikovanje politične skupnosti. Razlikoval je med legalnostjo in legitimnostjo. Poudarjal je nujnost vsebinske nadgradnje in preseganja gole formalne legalnosti in prednost materialnega dela ustave, s temeljnimi pravicami in načeli, pred organizacijskim delom.
KLJUČNE BESEDE: Carl Schmitt, legalnost, legitimnost, ustava, temeljne pravice, nacizem, Weimar
___________________________________________________________________
5. Anže Erbežnik, Smiselnost uvedbe ločenih mnenj pred Sodiščem Evropskih skupnosti, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 67–84.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Namen tega prispevka je predlog reforme načina sodnega preudarjanja Sodišča Evropskih skupnosti (SES) v smislu uvedbe ločenih mnenj z ozirom na transformacijo EU v enotno ustavno entiteto in poudarjeno vlogo človekovih pravic v zadevah, ki jih presoja sodišče. Avtor zatrjuje, da sedanji monolitni sistem odločanja več ne ustreza in da ohranitev legitimnosti sistema naravnost terja bistveno kakovostno spremembo načina dela v smislu večje preglednosti. V ta namen so najprej prikazani teoretični modeli sodnega preudarjanja, sledi njihova primerjava v luči analize praktičnih primerov pred SES, na koncu pa je predstavljena še izkušnja Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) kot večnacionalnega sistema z institutom ločenih mnenj.
KLJUČNE BESEDE: ločena mnenja, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropsko sodišče za človekove pravice, modeli sodnega preudarjanja, človekove pravice, Listina EU o temeljnih pravicah
___________________________________________________________________
6. François Ost, Sodnika trije liki: Jupiter, Heraklej, Hermes (prev. Andrej Kristan), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 85–108.
Celotno besedilo slovenskega prevoda: PDF
Kastiljski prevod v reviji DOXA. Cuadernos de filosofía del derecho: PDF 
POVZETEK: To, da nimamo nobenega naveznega lika sodnika in nobene enopomenske opredelitve tega poklica, izhaja danes precej manj iz odsotnosti ozirov kot iz njihovega preobilja. Preobilje ozirov je seveda znak ponovoveštva. Kaj naj vendar pravnik in posebej še sodnik nadene nase, da bo oblačilo ustrezalo številnim vlogam, ki jih od njega zahtevamo? – Akademik Ost začne razpravo z obuditvijo dveh skrajnjih likov pravnosti – Jupitra in Herakleja – da bi med njima izrisal Hermesa, ki s svojo zapletenostjo lahko nakaže pot pri opravljanju zahtevnih sodniških nalog.
Jupiter pomeni klasični (celinski) lik modela prava s (transcedentnim in Svetim) zakonodajalcem in njegovim abstraktnim ter splošnim Zakonikom; s pravnim in političnim monizmom; z izpeljano in premočrtno racionalnostjo, izhajajočo iz vrha piramide in prežemajočo stopnjevito hierarhijo večidel zapovedujočih norm; s časnostjo, usmerjeno v obvladljivo prihodnost.
Heraklej, na drugi strani, je zrcalna podoba zgornjega modela pravnosti. V lijak (Heraklej prenaša svet na svojih iztegnjenih rokah) je prezrcaljena že sama normativna piramida. Zdaj torišče oblasti ni več pri zakonodajalcu, ampak pri sodniku. Pravo se ne nahaja v zakonu, ampak v vsaki posamični in konkretni sodniški odločitvi. Pravni monizem se izgubi v pomnoževanju odločitev v posameznih primerih; politični monizem v razpršitvi odločujočih (sodnih) oblasti. Izpeljevana racionalnost iz pravil na dejstva je nadomeščena z napeljevalno racionalnostjo – iz dejstev na pravila. Praktična izvršljivost ima prednost pred logično notranjo skladnostjo. Čas pa je v tej podobi strgan in sporadičen.
Ti dve podobi prava sta od resničnosti precej oddaljeni. Kljub temu pa bi bilo podcenjevanje učinkovitosti tovrstnih predstav velika napaka. Zato se obe podobi raje mehča in prilagaja, kot da bi se ju izganjalo iz učbenikov in iz domišljije. Jupiter se rado slika kot družbeno občutljivega zakonodajalca v dialogu s svojim ljudstvom; Heraklej pa kakor da bi se odtrgal od svoje človeške narave in se dvignil na raven neke višje racionalnosti in odgovornosti. A kaj ni čas, da bi se zapletenost prava mislila iz nje same, ne pa kot dodatek in zapletanje preprostih modelov?
To skuša Ost doseči v tej razpravi z likom Hermesa. Vztrajajoč na mnoštvu pravnih vlog in mnogovrstnosti igralcev igre prava avtor utrdi, zakaj je pravo bolj ustrezno misliti kot neprestano kroženje pomena, in ne kot razpravljanje o resničnosti. Namesto z monizmom ali razpršenostjo je ponovoveško pravo oznamovano s prepletenim pluralizmom. Dvočleni absolutizem (veljavno/neveljavno, dovoljeno/prepovedano) se umika relativizmu in stopnjevitosti. Namesto premočrtnosti imamo ne začarano krožnost, ampak plodovito vztrajno ponavljanje. Namesto zapiranja diskurza in njegovega determinizma Hermes udejanja nadzorovano ustvarjalnost korenito hermenevtičnega pravnega razpravljanja. S tem odpira pot k teoriji raznovrstnega prava, k teoriji prava kot kroženja pomena, k igralni teoriji prava. Hermes je pač veliki sporočevalec, božji sel in sam bog trgovnih menjav. Kot tak pa je najznačilnejši lik v ponovoveškem omrežju prava.
KLJUČNE BESEDE: piramida prava in zakonik, zamotana hierarhija, lijak prava in spis, ponovoveško pravo, omrežje prava in zbirka podatkov, kroženje pravnega pomena, igralna teorija prava
___________________________________________________________________
7. Luis Alberto Warat in Gustavo Pérez Cabriada, Čisti strip prava (prev. Jan Jeram), Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 109–129.
Celotno besedilo slovenskega prevoda: PDF
Celotno besedilo portugalskega izvirnika: PDF 
POVZETEK: Avtorja predstavljata Hansa Kelsna in njegovo teorijo prava v obliki, ki je v pravoslovju močno nenavadna. Bralcu s stripom približujeta razumevanje sicer nelahkih pravoslovnih vprašanj. V sliki in s precejšnjo mero komike tako postane čista teorija prava splošno privlačna in v bistvu hitro razumljiva. Strip je preveden iz portugalščine.
KLJUČNE BESEDE: Kelsen, čista teorija prava, temeljna norma, pravo in književnost (literatura), pravni strip
___________________________________________________________________
8. Andrej Kristan, Prazgodovina deontične logike Guiseppeja Lorinija, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2008) 8, 131–133.
Celotno besedilo slovenskega izvirnika: PDF
POVZETEK: Logiko odnosov med normami imenujemo deontična logika (iz gr. déontos: obveznost). Njena zgodovina se uradno začenja leta 1951 z objavo razprave Deontična logika Georga Henrika von Wrighta. Tri desetletja predtem pa je neki Husserlov učenec, Alexander Pfänder, v svoji Logiki (1921) izrazil potrebo po tem, da bi dobili tako logiko, ki bi presegla meje trditvenega mišljenja in zaobjela celotno polje misli, v katerem se srečujemo še z vprašanji, dvomi, ocenami, nasveti, pa tudi velelnimi prvinami, kot so predpisi, zapovedi, prepovedi, ukazi ipd. V tu izpostavljeni knjigi Logična vrednost norm se Giuseppe Lorini z univerze v Paviji ukvarja z zgodovino misli, ki se je zgodila vmes. Za naš kulturnopravni prostor je iz nje posebnega pomena vest (morda zaradi nemškutarstva načrtno potlačena zavest), da je eno temeljnih del s tega področja v dvajsetih letih prejšnjega stoletja napisal nihče drug kot Kranjčan Ernest Mali: Temeljni zakoni najstva. Prvine logike volje, Gradec, 1926.
KLJUČNE BESEDE: deontična logika, logični odnosi med normami, logična vrednost norm, klasična stavčna logika
___________________________________________________________________
Revus – Revija za evropsko ustavnost
je prva slovenska revija za ustavno pravo
___________________________________________________________________
Urednika: Andraž Teršek in Andrej Kristan
Mednarodni uredniški svet: Manuel Atienza, Dominique Breillat, Bojan Bugarič, Franc Grad, Riccardo Guastini, Igor Kaučič, Rudi Kocjančič, Rajko Knez, Ivan Kristan, Peter Krug, Arne Mavčič, Eric Millard, François Ost, Marijan Pavčnik, Ciril Ribičič, Branko Smerdel, Franc Testen, Roberto Toniatti, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič
Založba: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije
Izdajatelj: Klub Revus – Center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije v sodelovanju z Društvom za ustavno pravo Slovenije
